Salonne Gemma, Trst
12. februar 2010
ob 18.00
via san francesco 52a
Trieste
Neodvisni kurator Vasja Nagy je za naslednji dogodek v Salone Gemma v Trstu izbral delo mariborskega umetnika Romana Zela.
Roman Zel je akademski slikar, ki se je formiral skozi študij klasičnih slikarskih tehnik. Po obdobju, v katerem se je izražal s slikanjem na platno, se je posvetil skoraj izključno oglju na papirju. Z raziskovanjem in študiranjem rešitev iz preteklosti, ki danes predstavljajo mejnike in skrite kotičke zgodovine umetnosti, ter sodobnih izkušenj je razvil svoj oseben in izviren slog.
Tehnika risanja z ogljem se navadno uporablja za skiciranje, hitre risbe in študijske priprave za končna dela v drugih tehnikah. Zelov pristop pa negira te hierarhične delitve in raje spretno izrablja lastnosti materiala za umetnikovo izražanje. Krhko oglje v njegovih rokah postane gnetljiva masa, ki na trenutke spominja na glino. Z oddaljenim pogledom se te risbe zdijo skupki naključnih potez, od blizu pa gledalec odkriva bogastvo čutne telesnosti oblik. Pri tem ne gre zgolj za običajne efekte, ki jih risar ustvarja z zabrisovanjem in razmazovanjem že nanesenega oglja. Umetnik svoje poteze vleče, kot bi z rokami modeliral tvarino, da prevzema tridimenzionalno obliko.
Kobilice, 2008, oglje na papirju, 140 x 300 cm
V Salone Gemma bo razstavljena ena risba, ki ima za to tehniko nenavadne dimenzije in je naslovljena Kobilice. V naslovu lahko zaslutimo skakajoče geste umetnikovega plesa med beleženjem navidezno krhkih sledi. Znotraj teh pa odkrivamo prizore, prostore in krajine, figure in fantazijske podobe, ki jih vsak gledalec lahko prepleta po svoje in si ustvarja lastne zgodbe. Lahko pa se preprosto pusti voditi emocijam, ki jih zbujajo abstraktne oblike.
]]>
Salonne Gemma
San Francesco 52a
Trst
14. marec 2008 > 14. april 2009
Otvoritev: Sobota, 14. 3. 2009 ob 18.30
V zadnjih dvajsetih letih je bilo premnogokrat napisano in povedano, da se je slikarstvo znašlo v krizi. Slikarske tehnike so se zdele, da ne nudijo več novih izzivov, ampak omogočajo le še ponavljanje in oponašanje starih, že izpetih vzorcev. V tem času so postale priljubljene tehnologije, ki jim je zgodovina umetnosti, ali pa je to mogoče bila likovna kritika, nadela ime novi mediji. Razlikovanje med tradicionalnimi in novimi mediji se je na začetku celo zdelo smiselno, vendar je kmalu postalo očitno, da razmišljanje na ta način v kontekstu sodobne umetnosti prepogosto vodi do paradoksov in slepih ulic. Hibridizacija je postala del vsakdanjega življenja in smo se nanjo že čisto navadili. Raznovrstne kombinacije, aplikacije in prepleti na fizičnem, vizualnem in konceptualnem nivoju, vsaj v urbanizirani družbi, že dolgo niso nič nenavadnega. Tako kot v druge tradicionalne medije, se tudi v slikarstvo neprestano vpletajo novi in, čeprav ne čisto posrečeno, je oznaka umetnosti s preloma tisočletja kot post-medijske, prinesla na umetnostni trg in v njeno zgodovino precejšnjo pomiritev. Prišlo je do ozaveščenja, da je vsaka tehnika povezana z nekim medijem in da je ločevanje umetnosti po medijih, delitev na nove in stare, nesmiselna. Ustvarjanje v okvirjih čiste tehnike, naprimer slikarske, fotografske ali kiparske je vedno vezano na določen kontekst in tudi v preteklosti ni potekalo brez medsebojnih vplivov in prepletanj. Zato tudi ni nič nenavadnega, da se tehnologije 20. in 21. stoletja v procesu tvorjenja podobe vključujejo v polje umetnosti na enak način. Besedna domislica Petra Weibla je ostro načela le romantični pogled na purizem modernizmov.
- Raznovrstnost, mešana tehnika, 225×330 cm
Paolo Ferluga je v svojih monokromnih urbanih vedutah v modri barvi slikal po fotografskih predlogah, kar je na slikah tudi opaziti. Po eni strani gre za značilno perspektivo, ki jo ustvarja optična škatla pod imenom camera obscura in se razlikuje od neposrednega očesno-telesnega doživetja. Po drugi strani pa je ključnega pomena tudi odnos do resničnosti, kot jo dojemamo na fotografskih podobah in ima tudi stoletje in pol po fotografskem patentu še vedno izjemno moč. Avtor je z občutkom za arhitekturo in sodobni urbani prostor izbiral poglede, ki so poudarjali tudi aktualne socialne odnose. Zavijal jih je s tenkočutno satiro v na videz nepomembno znakovje, kakor so na primer reklamni napisi, vključeni v bolj dominantno arhitekturno kuliso. Slike je konstruiral kakor bi želel reproducirati poglede z razglednic mest kot so Videm, Trst in Ljubljana. Kasneje so se v slike Paola Ferluge naselile poleg modre tudi druge barve. Ohranil je navezanost na fotografije, vendar ne ostane več popolnoma zvest motivu iz resničnosti. Identiteto določenega kraja je sicer še mogoče prepoznati a v prizoru se pojavijo tudi motivi, ki z referenčnim prostorom nimajo nikakršne zveze in so domišljijski konstrukt avtorja. Tekstovno tkivo pa vedno pogosteje tvorijo besede iz jezikov, ki v italijanskem okolju delujejo kot nerazumljiv in včasih celo neizgovorljiv tujek. Najpogosteje Ferluga uporablja slovenski jezik, ki ga relativno dobro pozna in je del lokalnega okolja iz katerega tudi sam prihaja, vendar zaradi političnih okoliščin v preteklosti ostaja večini skoraj popolnoma neznan. Na ta način se vzpostavlja dvojno razmerje do besed na slikah. Za gledalca so to lahko nerazumljive šifre, ki vabijo k izgovorjavi in s tem k poslušanju zgolj zvena zaporedij glasov. Za tiste, ki razumejo njihov pomen, pa postanejo tudi pomemben element za razumevanje poudarkov vselej tenkočutnega satiričnega komentarja sodobni družbi.
Najnovejše slike Paola Ferluge, ki jih avtor združuje pod naslovom Raznovrstnost, se na pogled kažejo zelo drugačne od prejšnjih, vendar je vseeno mogoče zaznati od kod prihajajo v formalnem in konceptualnem smislu. Razmišljanje o urbanem prostoru, arhitekturi in komunikaciji je vedno tudi razmišljanje o načinu življenja v nekem okolju. Čeprav socialne, so delovale krajine na prvih slikah fizično in duhovno izpraznjene. Kasneje se v nekatere naseli človeška figura - človek. Z njim pa njegovi ostanki, duhovna zmeda in zasnove kupov nerazpoznavnega materiala, ki lahko spominja na smeti. Vsak lahko sam pri sebi predvideva, kaj je umetnika potegnilo v hipnotični vrtinec raznovrstnih predmetnov, oblik in pomenov, nikakor pa ne moremo zaobiti dejstva, da je sodobni urbaniziran človek naravnost zasut s predmeti, podobami in informacijami. V naša življenja se neprestano in predvsem brez našega nadzora nalagajo vse te stvari, ki jim ne moremo dodeliti niti funkcije, kaj šele smisel. Vse te stvari so namreč zaključene same v sebi, dovršene v uporabi in izgledu. Seveda le za kratek čas, dokler se ne pojavi nova, sicer enaka, vendar še boljša in bolj dovršena. Takšna, ki v vsakič pripelje prihodnost v svoj trenutek. Ob prihodu naslednje pa ostane zavržena na kupu usedlin, mogoče malo poškodovana, največkrat od padca s prestola, in skoraj nikoli ne zbuja več v človeku niti sentimentalnosti. Pomeša se z drugimi v kaotičnih gomilah, ki komajda še dopuščajo razločevanje plasti linearnega časa. Nazadnje začne človeku primanjkovati življenjskega prostora in se odloči, da bo vso to nesnago zmlel in sprešal.
Kompozicije na slikah Raznovrstnosti Paola Ferluge so madeži, packe. Vedejo se kot morja, ki se zajedajo v kopno, vendar jim ne moremo določiti začetka ali konca, vhoda ali izhoda in prav tako ne središča. Smeri potovanj in dogajanj se neprestano spreminjajo in na koncu postane jasno, da ta svet miruje. V kaosu, ki na prvi pogled vzbuja nelagodje, gledalec s časom začne razpoznavati posamezne oblike in stvari, kompozicija pa postane stabilna tvorba. In to pomirja. Izrezki iz časopisov, ki prikazujejo predmete in parole iz vsakdanjega življenja so pomešane med naslikane poteze in oblike. Vsak detajl posebej se zdi, da je fragment nečesa drugega, vendar je vseeno sam v sebi zaključen. Gledalca mogoče celo spomni na nekaj zunaj slike, vendar je vsaka oblika znotraj nje popolnoma samozadostna in lahko ob vsakem novem pogledu naveže z drugimi čisto nove odnose. V njih ne razpoznamo ran, pohabljenja in trpljenja. Celo cene, simboli in blagovne znamke se tu pokažejo take, kakršne so v resnici in ne preko masovnih medijev. Tu so le kot številke, znaki brez pomenov, slikice brez zgodb. Avtor je vanje zgolj hudomušno naselil namige, ki naj jim gledalec sledi v ustvarjanju novih. Toda šele ko zanika tiste, ki jih pripovedujejo reklame, ko jih postavi na laž in jim obrne hrbet. Šele tako očiščen more iz raznovrstnosti razbirati fantastični svet, kakor to počne vedeževalka iz kavne usedline.
Vasja Nagy
]]>
Mestna galerija Piran
19. december 2008 > 1. februar 2009
Otvoritev: Petek, 19. 12. 2008 ob 19. uri
Sodelujoči umetniki:
Aleksandra Vajd & Hynek Alt, Arven Šakti Kralj Szomi, Barbara Milavec, Romina Dušić, Boštjan Pucelj, Bojana Tomše, Marketa Kinterova, Marketa Othova, Tilen Žbona, Borut Peterlin, Tanja Lažetić, Kiki Omerzel, Dejan Habicht, Špela Kasal, Peter Koštrun, Saša Štucin, Manja Zore, son:DA, Lorena Matic, Artgroup RGB, Antonio Živkovič, Tanja Verlak, Jernej Humar, Andrej Tisma, Jenny Rova, Roy Lagrone, Peter Tillessen, Günther Selichar, Marco Citron, Vlasta Delimar, Ulay, Helen Sear, Hermes Payrhuber, Anita Witek, Bojan Radovič, Ewald Maurer, Tamara Horáková, Michele Spanghero, Emilie Delugeau, Ernst Logar, David Vatovec, Janez Pelko, Dragana Jurišić, Anita Pavlič, Mahony, Herwig Kempinger, Jasna Klančišar
Besedila za publikacijo prispevali:
Sylvia Grace Borda, Andraž Beguš, Ruth Horak, Vasja Nagy
Po razstavah Intimno (2006), ki je obravnavala intimnost v sodobni fotografiji in Fotografije (2007), ki je izpostavila vprašanja o povezavi fotografskega medija s fizično resničnostjo, je Vasja Nagy letos v Obalnih galerijah Piran kot gostujoči kustos pripravil tretjo tematsko fotografsko razstavo.
Ob srečevanju s tem, tako priljubljenim in v sodobnem času vseprisotnim medijem, se porajajo številna vprašanja. Z njimi raziskujemo vedno nove pomene v njem. Na prvo razstavo so bile večinoma vključene dokumentarne fotografije, ki so prikazovale predmete, prostore in ljudi. Druga razstava pa je predstavila fotografije kot avtonomne umetniške objekte, za katere se zdi, da imajo več skupnega s slikarstvom in računalniško grafiko kot klasičnim fotografskim svetom. Glavna tema je bila redukcija fotografskega objekta.
Letošnji projekt poskuša prodreti še globje v fotografsko substanco. Namesto prikazovanja fotografij v galeriji, razsiskuje po prostoru, ki je onkraj papirnatih, celuloidnih in svetlobnih objektov, vendar še vedno ostaja povezan s fotografijo in fotografskim mišljenjem.
47 umetnikov in trije teoretiki bodo s svojimi prispevki na postavitvi v Mestni galeriji v Piranu ter v publikaciji, ki bo izšla ob tej priložnosti pokazali, da fotografija najbolj je takrat, ko je ni.
Galerija Herman Pečarič, Piran
13. december 2008 > 18. januar 2009
Postavitev Povezani s signali Robertine Šebjanič in Mari Lagerquist je skupni projekt dveh umetnic, ki ustvarjata vsaka v svojem prostoru in raziskujeta različna področja in teme. Prvič sta sodelovali leta 2006, ko sta skupaj pripravili zelo odmeven projekt na najpomembnejšem skandinavskem bienalu, ki se dogaja v Göteborgu na Švedskem. Nekoliko kasneje sta ugotovili, da delo lahko povežeta in tako vsaka s svojega področja in prostora različne elemente, ki bodo ustvarili celovit ambient v Piranu.
S tem projektom avtorici predstavljata človekovo željo in potrebo po neprestanem lociranju samega sebe, po mapiranju sveta, v katerem se nahaja. Pri tem neprestano določa pomene stvarem, ki jih srečuje. Izmišljuje si zgodbe in jih namenja spominu, ki ga prikliče ob drugi priložnosti. Tako misel teče in svet se ne ustavi. Hkrati potekajo še drugi procesi, ki so izven človekove zavesti. Takrat se svet giblje samodejno in povzroča motnje ter zmedo na karti vesolja. Človeka spodbuja k dejavnosti, k interakciji. Spodbuja ga, da prestopi prag gole komunikacije in si zopet izmišljuje nove pomene in nove zgodbe.
- Mari Lagerquist, Potujoči temnilnik (The Wandering Darkhouse), 2008, kovina/vrv, 200 x 70 x 70 cm
Povezani s signali ni samo razstava. Je proces sodelovanja med Robertino Šebjanič in Mari Lagerquist, ki je, zaradi prostorske oddaljenosti med njima, večinoma omejeno na pogovore in druge oblike izražanja, kakor jih omogoča Internet. Razsežnost, ki se odpira v praznem prostoru med komunikacijskimi, digitalnimi signali, pa je tista glavna vez, ki ju drži skupaj in zaradi katere proces živi. Tudi povezava s prostorom, v katerega prihajata je zanju velikega pomena, zato bosta teden dni pred otvoritvijo razstave preživeli v Piranu in s svojim delovanjem predvsem podirali mejo med galerijo in zunanjim prostorom, med prostoroma ustanovne umetnostne posvetitve in intimne posvetitve umetnosti.
- Robertina Šebjanič, Signal 02, 2008, segment iz videa
Vsaka komunikacija poteka s pomočjo signalov. Preko njih se prenašajo sporočila, vendar oni sami po sebi niso sporočila. So le znaki, ki jim pomen določa zavest sprejemnika. Posebno vprašanje pa je, katere stvari komunicirajo med sabo, katere stvari so povezane s signali. Najbrž ni težko sprejeti dejstva, da vse v tem vesolju, razen tistega, čemur pravimo črna luknja, oddaja od sebe neko vibracijo. Vibracija pa pomeni utripanje in utripanje je bitje. Signale, ki jih tako oddajajo stvari, bitja, lahko dojemamo kot samodejno interakcijo med njimi in ne moremo se izogniti misli, da ravno preko teh signalov vsaka stvar vpliva na vse druge. Oddajanje in sprejemanje signalov je le komunikacija in še ne vključuje reakcije nanje. Komunikacijska naprava, kot je na primer fax, čudovito komunicira z drugim svoje vrste, toda za človeška to še ni dovolj. Zaradi prostranosti njegove domišljije, ki ustvarja vedno nove pomene istim simbolom, se mogoče celo zadovolji nekaj časa z golo komunikacijo, vendar se v statičnem svetu prej ali slej izgubi.
Pri pripravi razstave sta sodelovala tudi Luka Frelih in Ulrich Hansen
Podprli so jo:
- Turistična agencija Maona www.maona.si
- Ljudmila - Ljubljanski laboratorij za digitalne medije in kulturo pri KUD France Prešeren www.ljudmila.org
- Mesto žensk - društvo za promocijo žensk v kulturi www.cityofwomen.org
Besedilo iz kataloga:
Že nekaj časa lahko opazujemo vedno bolj rastočo množico komunikacijskih naprav, ki nas obkrožajo in brez katerih si marsikdo sploh ne zna več predstavljati življenja. Te naprave so skonstruirane tako, da uporabnika silijo k pogosti uporabi. Silijo ga tudi k takšni uporabi, da se njegova zavest razpršuje na široko in ni skoncentrirana na malo ciljev. Skonstruirane in programirane so tako, da povzročajo shizofrenijo družbe in odtujenost med ljudmi. Lahko sicer rečemo, da omogočajo hitro komunikacijo, ki je potem v rokah in zavesti uporabnika, toda moderni način življenja, torej neoliberalna politika in kapitalizem silita množice v specifično delovanje in stanje duha . Politični in ekonomski programi zahtevajo čim večjo mobilnost in izmenjavo podatkov, torej intenzivno komunikacijo. Ni skrivnst, da so sodobni komunikacijski kanali pod nadzorom oblastnikov, tako deklariranih kot anonimnih, in seveda delujejo predvsem za njihove interese. Posamezniki iz množic pa pridno odpiramo svoje zasebnosti, da so dostopne najširši javnosti. Pošiljamo informacije o našem življenju, navadah, mislih in željah. Po teh istih kanalih tudi sami prejemamo informacije in jih shranjujemo na različne spominske enote od elektronskih do bioloških, ki navsezadnje tudi delujejo na principu električnih impulzov. In to večinoma le zato, da lahko dalje komuniciramo. Toda med sabo in s človekom so sposobne komunicirati celo preproste naprave. V čem se potem ljudje razlikujemo od njih? Preskočimo aroganco antropocentričnega evolucionizma in dopustimo možnost, da obstajajo na tem svetu vsaj nam enako inteligentna bitja. Toda nad naprave, ki smo jih sami izdelali, bi se pa že veljalo povzpeti. Mirne duše lahko rečemo, da je človekova temeljna sposobnost v tem, da je zmožen zavestno interpretirati informacije. Zmožni smo celo več istočasnih, različnih interpretacij. Kljub temu da nastajajo te interpretacije pogosto zelo podobno kot statistične analize, so v nečem posebne. Človek namreč zmore interpretirati informacije tudi brez določenega cilja, namena, brez iskanja rezultata. Zmožen je intepretiranja zaradi interpretiranja samega, s čimer doseže poetsko svobodo, ki je ne zmore in zagotovo ne bo zmogla nikdar nobena naprava. Najbolj zagrizenega skeptika pa ob tem izzivam k pojasnilu, kako naprave sanjajo.
Človekovo komuniciranje preko naprav ali drugače je lahko poetično delovanje, vendar le z interpretacijo. Ko sprejemamo komuniciranje kot delovanje, to še ne zajema nujno tudi človekove notranje zavzetosti. V osnovi gre le za to, da človek opravlja določeno funkcijo pri napravah in postane njihov podaljšek. Za resnično dejavnost ustvarjalnost pa je nujna notranja aktivnost, ki ni neposredno povezana z zunanjo. Zagotovo pa izključuje človekovo delovanje, kot opravljanje funkcije.
Signali so v komunikaciji pomemben element, saj prenašanje informacij vedno poteka ravno po njih. Nad signali pa nimajo primata dogovorjeni in človeku podrejeni znakovni sistemi. Komunikacija, ki pomeni imeti skupni jezik, je sporazumevanje in najprej obstaja v naravi. Tudi če se ozremo samo po njenem fizičnem predelu, ni težko sprejeti dejstva, da vse v tem vesolju, razen tistega, čemur pravimo črna luknja, oddaja od sebe neko vibracijo. Vibracija pa pomeni utripanje in utripanje je bitje. Signali, ki jih tako oddajajo stvari, bitja, so del interakcije med njimi in ne moremo se izogniti misli, da ravno preko teh signalov vsaka stvar vpliva na vse druge. Z interpretacijo informacij, ki potujejo po signalih, je mogoče mapirati ta več dimenzionalni svet. Z interpretacijo informacij določamo svoj lasten položaj v njem. Zaradi subjektivnosti vsake interpretacije se za svoje lastne identitete tudi sami odločamo. Resnično je nemogoče z gotovostjo pričakovati, da bo isti signal v različnih sprejemnikih ali v različnih prostorih in različnih časih zbudil enako ali vsaj enakovredno interpretacijo. Ravno tako ne moremo nikoli z gotovostjo trditi, da razumemo prav.
Vasja Nagy
10. oktober > 7. november 2008
otvoritev: petek, 10. oktober ob 19. uri
Sodelujoči umetniki:
Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Franc Bešter, Irena Brunec-Tébi, Jože Ciuha, Bogdan Čobal, Eclipse, Bojan Fatur, Irwin, Barbara Jakše Jeršič in Stane Jeršič, Jaša, Živko Kladnik, Meta Krese, Sebastjan Leban in Staš Kleindienst, Marko Lipuš, Gani Llalloshi, Polona Maher, Peter Matko, Iztok Osojnik, Uroš Potočnik, Boštjan Potokar, Naca Rojnik, Drago Vit Rozman, Samo, Maksim Sedej ml., Mladen Stropnik, Tomaž Tomažin, Alojz Zavolovšek, Metka Zupanič
in kritiki:
Primož Lampič, Vasja Nagy, Franc Obal, Sarival Sosič, Mario Berdič, Milena Koren Božiček, Damir Globočnik, Tatjana Pregl Kobe, Jernej Kožar, Alenka Trebušak, Boris Gorupič, Milena Zlatar
__________________________________________
O izbranih delih
Umetniško delo izven lastnega konteksta - tri zgodbe
Leta 2003 je Gani Llalloshi pripravil za galerijo ZDSLU v Ljubljani projekt z naslovom Sweet & Beauty. Najprej je zveza društev, in preko nje tudi člani, prejela dopis, v katerem konzorcij uglednih svetovnih poslovnežev ponuja dotični instituciji rešitev za težave v financiranju dejavnosti in produkcije. Predlagano je bilo združevanje interesov umetnikov in javnosti ter zasebnega kapitala. Z investicijo v takratni dvojni vrednosti obstoječega premoženja ZDSLU naj bi rešili trenutno finančno krizo, z nadaljnim sodelovanjem pa omogočili nemoteno delovanje v prihodnosti. Zahteva konzorcija, ki naj bi zadovoljila interese zasebnega kapitala je bila, da se galerijo ZDSLU spremeni v slaščičarno, kjer naj bi tudi v bodoče redno gostovale razstave članov. Na prvi pogled mamljiva ponudba je vseeno jasno kazala na surovo privatiziranje ustanove javnega interesa. Na dnu dopisa so bili podpisani trije fiktivni predstavniki konzorcija z imeni, ki so spominjala na v tistem trenutku zelo znane osebnosti iz poslovnega, političnega in kulturnega sveta.
Sweet&Beauty, galerija ZDSLU, 2003; foto: dokumentacija avtorja
Gani Llalloshi je za galerijo načrtoval postavitev svoje slikarske razstave z deli, ki so obravnavala likovne in konceptualne probleme, s katerimi se je ukvarjal že dlje časa. Pomen zamisli, da bi društveno galerijo spremenil v slaščičarno, kar je v likovnem smislu tudi storil, je določala že njegova narodnost, ki ga povezuje s stereotipom albanskega slaščičarja. Njegov namen je bil seveda spodbuditi umetnike in javnost k razmisleku o takratnem stanju na področju kulturne politike in predvsem o skupnih interesih, zaradi katerih so bila društva likovnih umetnikov sploh ustanovljena. Na to gesto sta se odzvala Italijanski inštitut in Mestna občina Ljubljana z izjavama, da nimajo nič opraviti s tem projektom, ter slovenska ministrica za kulturo, ki je tudi takratno predsednico ZDSLU poklicala na zagovor. Od umetnikov pa je, poleg nekaj ogorčenih telefonskih klicev na zvezo društev prispelo samo eno protestno pismo. Mogoče je večina prejemnikov dopisa spoznala, da gre za potegavščino ali pa so samo bledo potrdili prisotnost v svetu nezainteresirane večine.
Ladja norcev, slika Irene Brunec-Tébi je bila naslikana septembra 2006 na žigosano platno, kot ena izmed mnogih v konkurenci za nagrade na piranskem mednarodnem slikarskem Ex temporu. V njej se je avtorica poigrala s prizorom iz satirične pesnitve s konca 15. stoletja, ki je kritično komentirala tedanjo družbo in nemoralnost v njej. Ladja na sliki pred nami, imenovana Slaba sol, se ziblje po morski gladini pred fantazijsko predelanim obrisom mesta Pirana, v njej pa lahko prepoznamo osebe iz resničnega življenja sodobne slovenske politike ter politike kulture.
Ladja Norcev, 2006, oje na platnu, 133 x 132 cm; foto: Jaka Jeraša, dokumentacija Obalne galerije Piran
Pravila sodelovanja na tej zelo popularni slikarski prireditvi zahtevajo, da avtorji ustvarijo delo v le nekaj dni kratkem času in ga potem prepustijo v presojo mednarodni strokovni žiriji. Organizator, ki je ena od vodilnih slovenskih institucij za sodobno umetnost, s svojim ugledom jamči za pošteno delitev nagrad. Za nepredvidljivost končne odločitve za glavno nagrado pa je poskrbljeno z vsakoletnim izborom novih članov žirije. Leta 2006 je ta čast doletela ravno to sliko. Obrazložitve za dodelitev nagrad na ex temporih so vedno nekakšni visoko zveneči politični zagovori, ki povejo bore malo, zato je potrebno, da si sodbo o nagrajenih delih človek ustvari sam. Vendar Grand prix na piranskem Ex temporu ni le velika pohvala avtorju, temveč predstavlja tudi način pridobivanja del sodobnega slikarstva za eno od zbirk, ki jih v interesu celotne družbe hranijo Obalne galerije. Prireditev in razstavo vsako leto obišče veliko število ljudi.
Tja prihajajo umetniki, ljubitelji umetnosti, poslovneži, novinarji, kritikov in razni radovedneži. Avtorica je z lokacijo prizora na sliki Ladja norcev vzpostavila neposredno komunikacijo s prostorom same prireditve, z namigom na politične incidente pa tudi s konkretnim časom pred lokalnimi volitvami. Med publiko so se pojavljali različni komentarji na sliko, ki so namigovali bolj na avtoričin gnev kot duhovitost satire. Ostaja pa nam še vprašanje, ali je bila namenjena trenutni publiki ali dedičem zbirke, ki ji zdaj pripada.
Lansko pomlad je Moderna galerija objavila razpis za sodelovanje v projektu, v katerem naj bi najširša javnost pokazala, da ji ni mar za težave najpomembnejše institucije za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Prenova stavbe, ki naj bi trajala približno dve leti, pomeni hudo umanjkanje prepotrebnega prostora za produkcijo in prezentacijo, saj alternativnih možnosti za to obdobje ni bilo videti. Naslov projekta je bil parafrazirana izjava Josefa Beuysa »Jeder Mensh ist ein Künstler« (vsak človek je umetnik). Po analogiji je tako lahko vsak človek svetu pokazal, da je tudi kustos. Seveda v primeru, da se prijavi na razpis in potem sam producira svoj projekt na parcelici, ki mu jo in če mu jo dodeli višji uradnik, oziroma vsaj od njega višji kustos. Organizator je namreč le demokratično odprl vrata v svoj hram in ni zagotavljal nobenih sredstev ali podpore, razen mogoče skrbi za red. Z zahtevo do sodelujočega, da podpiše pristopno izjavo, pa si je zagotovil še pravico do zavrnitve dela brez utemeljitve.
Symbolic Power at Work (iz serije Systems of Power), 2007, print 150 x 200 cm
Sebastjan Leban in Staš Kleindienst sta se na vabilo Moderne galerije odzvala s plakatom, ki na videz vabi k sodelovanju v istem projektu. Ikonografija izvirnega propagandnega materijala je bila usmerjena predvsem k poveličevanju sijočega objekta in subjekta moči, medtem ko se na tem plakatu razpre pogled na nasprotno stran. Na prvem smo gledali z očmi nagovorjenega, na drugem nagovarjajočega. Nespodobno in neodgovorno bi bilo polagati misli in namene, ki jih prikazuje ta umetniška gesta, v glave snovalcev projekta, vendar prav tako ne moremo odreči legitimnosti razumevanju tega dogodka nekomu, ki stoji malce ob strani in opazuje, kaj se dogaja.
Organizator je zasnoval promocijo projekta po sodobnih marketinških načelih in namesto notranjega agitpropovskega žara na kriznem položaju, se je bolj čutila distanca do lastnih potrošnikov. Slednji pa so svoj interes prej videli v lastni promociji z alinejo v življenjepisu, kakor angažiranju za skupni interes. Odgovor skupine dveh umetnikov je bila postavitev enega plakata na letni razstavi v prostorih ljubljanske ALUO in še drugih dvajset ilegalno prilepljenih na vogale mestnih ulic, ki so bili, po pričevanjih, kmalu odstranjeni.
Postavitev umetniškega dela na razstavo, je posebna gesta znotraj umetnostnega sistema in družbe v celoti. Mogočih prostorov umestitve fokusne točke pozornosti, ki naj bi vzpostavila komunikacijo z okoljem, je nešteto in vsak nosi s seboj svoje pomenske vrednosti. Ni vseeno ali vstopamo v javno ali zasebno galerijo, stojimo na trgu ali v hali zapuščene tovarne, listamo po časopisu ali brskamo po umetelno izdelani knjigi. Na umevanje nekega umetniškega dela vpliva tudi kdo smo, v kakšni družbi živimo in celo kdaj v svojem življenju se z njim srečamo. Pretočnost družbe, njenih zgodb in odnosov je že davno prekinila tradicijo univerzalne govorice in zato sta prostor in čas srečanja z umetniškim delom odločilna za njegovo dešifriranje.
Na zadnjem U3 je bilo med drugim poudarjeno tudi vprašanje razumevanja umetniškega dela izven lokalnega prostora. Njegovo reševanje je v najboljšem smislu stvar izpopolnjevanja umetnikovega izraza, v najslabšem pa nekritično obravnavanje arhetipov in form, ki pripeljejo do populističnih ali elitističnih fascinacij. V velikem številu smo tem primerom lahko priča na velikih mednarodnih prireditvah, ki rastejo po svetu, kot gobe po dežju in imajo več skupnega z borzami kot živo umetnostjo. Tam predstavljena umetniška dela so pogosto, če ne večinoma, ustvarjena brez kritičnega razmisleka o prostoru in času, v katerega bodo umeščena. Nič ni narobe, dokler se obiskovalec zaveda, da se je znašel na sejmu umetnin in špekulacij z umetniškimi vrednostmi, zaupanje in vera v takšno prireditev, pa lahko zelo močno izkrivi percepcijo.
Dela Sweet&Beauty Ganija Llalloshija, Ladja norcev Irene Brunec-Tébi ter Symbolic Power at Work Sebastjana Lebana in Staša Kleindiensta so bila vsa ustvarjena za točno določen časovno-prostorski kontekst. Prvi je bil reakcija na položaj, v katerem se je znašla Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov in tudi druge, manjše galerije, večje institucije in predvsem sami umetniki. Bila je reakcija na rastoči in do družbe neodgovoren zasebni kapital in prevladujoče mnenje javnosti o sodobni umetnosti. Avtorjeva intervencija je bila avtentična in zelo osebna. V tisti obliki je bila lahko postavljena samo tam in mogoče celo samo takrat. Isti koncept je sicer mogoče uporabiti spet nekje drugje, vendar zgodba potrebuje drugo podobo, da se lahko čvrsto vpne v novo okolje. To je tudi razlog, zaradi katerega je to delo stvar preteklosti in je lahko na pričujoči razstavi prezentirano le kot dokument nekega dogodka.
Ladja norcev se vzpostavlja kot delo, ki je bilo po pravilih slikarskega ex tempora ustvarjeno brez predpriprav, ter se je usidralo neposredno v prostor, ki mu je bilo namenjeno. Igralo se je s sočasnimi zgodbami v političnem in kulturnem življenju, samim slikarskim tekmovanjem in publiko. Ko delo pogledamo danes, je to dokument iz preteklosti, ki pa na sebi nosi še pečat muzejskega predmeta, saj ga v svoji zbirki hrani ena najpomembnejših institucij za sodobno umetnost na Slovenskem. Sliko fizično lahko prenesemo kamorkoli in bo s sabo vedno nosila isto zgodbo, ki bo brez dodatnih opisov mogoče že čez 10 let popolnoma nerazumljiva tudi v prostoru, za katerega je bila ustvarjena.
Plakat Sebastjana Lebana in Staša Kleindiensta se tudi veže na zelo konkreten dogodek, ki ga bo zgodovina slovenske umetnosti morda nekoč opisovala kot krizni trenutek za vizualne umetnosti. Izvodi plakatov, ki so bili pritrjeni na ljubljanskih ulicah, so izginili. Natis bi bilo preprosto, vendar nesmiselno ponoviti v katerem koli drugem času, saj bi bila ta gesta iztrgano iz svojega konteksta in zato pomensko okrnjena. Ostal pa je izvod, ki je bil postavljen na letni razstavi na ljubljanski ALUO in ni bil nikoli namenjen biti plakat. Pritrjen na tršo podlago se že od vedno vede kot trajnejša vizualizacija nekega komentarja in je bil predstavljen še na dveh razstavah v tujini. Tekstualni del, ki ga vsebuje podoba, ne pojasnjuje celotnih okoliščin svojega izvora, vendar je dovolj zgovoren, da deluje kot zaključena zgodba.
Vasja Nagy
]]>
Skupinska razstava v Muzeju sodobne umetnosti Vojvodine v Novem Sadu (Srbija)
20. 9. - 4. 10. 2008
Sodelujoči avtorji:
Andraž Beguš, Robertina Šebjanič, Uršula Berlot, Artgroup RGB
Kurator: Vasja Nagy
Razstava je del večjega projekta Prostor za novi dialog, ki ga je pripravila Sanja Kojić Mladenov, kustosinja Muzeja sodobne umetnosti Vojvodine. Pri projektu, ki je sestavljen iz rezidenčnega bivanja, predstavitev, mednarodnih razstav in publikacije, sodeluje preko 50 umetnikov in kuratorjev.
Razstava Telo svetlobe je tematsko zasnovan izbor del avtorjev, ki raziskujejo in ustvarjajo s svetlobo, kot gradbenim elementom. Skozi različne tehnike in pristope se v delih Andraža Beguša, Robertine Šebjanič, Uršule Berlot, Artgroup RGB svetloba vzpostavlja kot avtonomna substanca, ki samovoljno, ali se tako vsaj zdi, deluje v svetu fizične resničnosti. S tem se pri Robertini Šebjanič subtilno kaže kot fikcija, vendar skozi medij, ki mu verjamemo, pri Andražu Begušu samodejno ustvarja fotografije na katerih se samodejno pojavlja v elementarni obliki, pri Uršuli Berlot preseneča s fantazmično prisotnostjo v prostoru, v ambientu skupine Artgroup RGB pa vzpostavlja aktivni dialog z gledalcem, od katerega pričakuje pasivnost.
Celotno besedilo iz kataloga >>>
Andraž Beguš
Nikon D50 ISO 1600 30 sec. (iz serije Temnica/Darkroom), 2008, fotografska postavitev, 36 fotografij (vsaka 30×45cm)
Robertina Šebjanič
Bubble, 2008, video instalacija s 5 zasloni
Uršula Berlot
Odsev / Reflection, 2008, prostorska instalacija s pleksi steklom in svetlobo
Artgroup RGB
Buda box, 2008, interpasivni ambient
rezidenca/predstavitev/mednarodna razstava/publikacija
Muzej sodobne umetnosti Vojvodine, Novi Sad (Srbija)
20. september - 4. oktober 2008
Avtorica projekta: Sanja Kojić Mladenov, kustosinja MSUV
Sodelujoči:
Dan Mihălţianu (Berlin), Dan Perjovschi (Bukarešta), Ion Grigorescu (Bukarešta), Lia Perjovschi (Bukarešta), Atanas Botev (Skopje), Slavčo Spirovski (Skopje), Aleksandar Stankovski (Skopje), Mednarodni projekt Glogal, projekt Picture-Text, Artgroup RGB (Ljubljana), Robertina Šebjanič (Ljubljana), Andraž Beguš (Ljubljana), Uršula Berlot (Ljubljana), Željko Badurina (Zagreb), Ivica Malčić (Zagreb), Mitar Matić (Reka), Ines Matijević (Osjek), Toni Meštrović (Kaštel Gomilica), Mednarodna umetniška skupina OKUP - Agnès Bourgeois (Strasbourg), Audrey Cavelius (Lausanne), Ivana Cerović (Strasbourg-Novi Sad), Carole Deltenre (Strasbourg), Natalia Grabundžija (Pariz), Danijela Jović (Bruselj), Marion Rinaudo (London-Jerusalem-Strasbourg), Jean-Grégoire Spaeth (Bruselj-Strasbourg), Pauline Squelbut (Strasbourg- Pariz), Marie Storup-Canabié (Barcelona) in Marie Szersnovicz (Bruselj), Stevan Kojić (Novi Sad), Maja Josifović (Beograd), Dimitrije Tadić (Beograd), Art klinika (Novi Sad), Nenad Mikalački (Novi Sad), Ileana Pintilie Teleaga (Temišvar), Nebojša Vilić (Skopje), Ksenia Orelj (Reka), Vasja Nagy (Koper), Svetlana Mladenov (Novi Sad), Sarita Vujković (Banja Luka), Sylvia Grace Borda (Belfast) in J. Keith Donnelly (East Kilbride)
Program:
17.00 - 18.30
KINODVORANA MSUV
Predstavitve sodelujočih pri projektu Prostor za novi dialog
19.00
RAZSTAVNI PROSTORI MSUV
otvoritve razstav:
Imenovanje nemogočega - Ileana Pintilie Teleaga (Temišvar)
Sodelujoči umetniki: Dan Mihălţianu (Berlin), Dan Perjovschi (Bukarešta), Ion Grigorescu (Bukarešta), Lia Perjovschi (Bukarešta)
Črtice - Nebojša Vilić (Skopje)
Sodelujoči umetniki: Atanas Botev (Skopje), Slavčo Spirovski (Skopje), Aleksandar Stankovski (Skopje)
Telo svetlobe - Vasja Nagy (Koper)
Sodelujoči umetniki: Artgroup RGB (Ljubljana), Robertina Šebjanič (Ljubljana), Andraž Beguš (Ljubljana), Uršula Berlot (Ljubljana)
Poklic umetnik - Ksenija Orelj (Rjeka)
Sodelujoči umetniki: Željko Badurina (Zagreb), Ivica Malčić (Zagreb), Mitar Matić (Reka), Ines Matijević (Osjek), Toni Meštrović (Kaštel Gomilica)
CENTER ZA VIZUALNO KULTURO “ZLATNO OKO“
Mednarodne manifestacije likovne umetnosti v Vojvodini 1994 - 2004 - Sanja Kojić Mladenov (Novi Sad), dokumenti
20.00
MANUAL FORGOTTEN ARTS MUSEUM in KINESKA ČETVRT
umetniški hepening
Poligon - Svetlana Mladenov (Novi Sad)
Sodelujoči umetniki: Mednarodna umetniška skupina OKUP - Agnès Bourgeois (Strasbourg), Audrey Cavelius (Lausanne), Ivana Cerović (Strasbourg-Novi Sad), Carole Deltenre (Strasbourg), Natalia Grabundžija (Pariz), Danijela Jović (Bruselj), Marion Rinaudo (London-Jerusalem-Strasbourg), Jean-Grégoire Spaeth (Bruselj-Strasbourg), Pauline Squelbut (Strasbourg- Pariz), Marie Storup-Canabié (Barcelona) in Marie Szersnovicz (Bruselj), Stevan Kojić (Novi Sad), Maja Josifović (Beograd), Dimitrije Tadić (Beograd), Art klinika (Novi Sad), Nenad Mikalački (Novi Sad)
Pozivanje Javnosti - Sylvia Grace Borda (Belfast) in J.Keith Donnelly (East Kilbride), Mednarodni projekt Glocal in razstava Picture-Text
]]>
Popcorning
Studio Tommaseo, Trst
4. september > 8. november 2008
Tržaški umetnik Massimo Premuda se predstavlja s svojim najnovejšim delom na 4. mednarodnem festivalu “triestèfotografia“, ki ga organizira Kulturno združenje Juliet. V projektu, katere razstavo kurira Vasja Nagy, raziskuje povezave med morskimi prašički in pokovko, med eksplozijo koruznega zrna in vitalnostjo ter seksualnostjo.
Znano je, da se v zrnih nekaterih vrst koruze s segrevanjem vzpostavi tolikšen notranji tlak, da povzroči nenadno, majhno eksplozijo. Pri tem se endosperm preobrne kakor nogavica navzven in seme spremeni v prepoznavno belo in penasto stvarco. Toda vedno ostanejo na dnu posode zrna, ki se niso odprla in se je za njih prijelo ime „vecchie zitelle”, stare tetke.
Morski prašički imajo navado nenadnega poskakovanja, ki je izraz zadovoljstva in spolne vzburjenosti. V skoku najprej usločijo hrbet, nato se sprožijo in iztegnejo. Pojav se zaradi podobnosti z reakcijo zrn pokovke imenuje popcorning.
Massimo Premuda je v svojem projektu domiselno združil živalski in rastlinski svet v nenavadna razmerja. Na razstavi v Studiu Tommaseo v Trstu, ki je avtorjeva prva večja samostojna predstavitev, bodo do začetka novembra premierno na ogled fotografske povečave, video posnetki ter hipotetična in mogoče v prihodnost zazrta človeška bivališča, v tem primeru kot „živalske arhitekture” za morske prašičke.
Produkcija: L’Officina in Trieste Contemporanea
V sodelovanju s Casa dell’Arte iz Trsta
S podporo Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia
Otvoritev v četrtek, 4. septembra ob 18.30
Obiščete nas lahko od ponedeljka do sobote med 17. in 20. uro. Vstop prost.
Studio Tommaseo
Istituto per la documentazione e la diffusione delle arti
34121 Trieste, via del Monte 2/1
www.triestecontemporanea.it
tel. 040 639187, <tscont@tin.it>
Besedilo iz kataloga:
O morskih prašičkih in mikrovalovni pečici
Ena glavnih značilnosti v delih Massima Premude, tako v starejših kot novejših, je zagotovo občutek teatralnosti. S tem seveda ni mišljeno dramatiziranje z obravnavanimi temami, temveč način pripovedovanja zgodv, ki poudarjajo nekatera vprašanja sodobne družbe. A ni le sodobnost, torej čas nastanka tista, ki določa te zgodbe, temveč tudi prostor, v katerem umetnik živi. Naj se na tem mestu malo odmaknem od neposrednega komentiranja del na postavitvi v Studiu Tommaseo, kajti menim, da je oblikovanje mikro zgodb v sodobni umetnosti zelo pogost pojav. Slišati je že bilo, da so vse velike teme že izpete in da danes delujejo banalno, vendar sam vidim stvari drugače. V času, ko je bila v družbi nižja stopnja pismenosti in ostale uradne izobrazbe, je ta potekara ravno preko uradnih velikih zgodb. Vsakdanjost se je dešifrirala predvsem preko arhetipov, ki so bili v njih predstavljeni. Danes pa nasprotno, skušamo razpoznati arhetipe znotraj zelo osebnih izpovedi in vsakdanjega življenja. Umetniškemu delu pa ni nujno tematiziranje z arhetipi, vendar so tista, ki se jih vsaj odločno dotaknejo, za razumevanje manj hermetična. Pogosto so dela določena tudi z duhom prostora, in mogoče je to način iskanja lastne identitete v razsrediščenem svetu. Nekatera dela Massima Premude kot na primer Craquelé linguistico (2005), kjer primerja onomatopejske izraze v slovenskem in italijanskem jeziku, obravnavajo lokalne tematike, vendar tega ne počnejo na lokalen način.A vrnimo se spet k teatralnosti v delih našega umetnika, ki jo dojemam v smislu uprizoritve. Med tehnikami vizualnih umetnosti se ta pristop, poleg performansa in mogoče še instalacije, še najbolj prilega videu in fotografiji. Predvsem je tu pomembno razmerje do fizične realnosti, ki se pojavi ob percepciji podob. Tako fotografija kot video v svoji osnovni obliki ne moreta obstajati brez te realnosti. Za njih ona predstavlja isto, kot poteza čopiča za slikarstvo. V tem pristopu lahko ločujemo med tendenco po dokumentarnosti in tendenco po uprizoritvi. V prvem primeru je fizična resničnost zgovorna v svoji neposrednosti, v drugem pa je očitno in predvsem orodje za izpeljavo fikcije. Uprizoritveni pristop v videu in fotografiji je še najbliže tehnikam animacije in lutkovnega gledališča. Na slednje še najbolj spominja video delo Massima Premude Depongo (2005), ki je bilo izpeljano po gledališki predlogi z naslovom Colori futurističnega umetnika Fortunata Depera.
Tudi Pop corning, projekt za Studio Tommaseo je svojevrstna inscenacija. Razlika s prejšnjimi projekti je predvsem v tem, da se namesto vnaprej izdelanih predmetov in artiklov tokrat kot simbolni objekt pojavlja živo bitje – morski prašiček. V delu Picole grandi icone crescono (2007), v katerem komentira nekatere oblike človeškega seksualnega vedenja, je uporabil figurice smrkcev, ki jih je iz popularne otroške animirane serije povzel proizvajalec prav tako ali še bolj priljubljenih čokoladnih jajc. Situacije, ki jih je Premuda z njimi konstruiral in zgodbe, ki so jih te situacije evocirale, so le najočitnejša pomenska plast teh podob. Toda tam ne gre za katerekoli figure, temveč figurice, ki imajo svoje mesto v vsakdanjem življenju, ali vsaj v spominu življenja neke generacije. Poleg ostalih konotacij predstavljajo figurice iz teh čokoladnih jajc posamezne primerke ali celo cele zbirke tako rekoč pravih hišnih ljubljenčkov, ki jih lastniki ljubosumno čuvajo. V fotografski kompoziciji se namesto predmetov tokrat pojavlja žival. Morski prašiček je tu štafažna figura, ki naseljuje celično strukturo, spominjajočo na vzorec bivanja urbaniziranega človeka. Živali delujejo v naključnih položajih naravno. Položaji so sami po sebi pomensko izpraznjeni, vendar v njih lahko razpoznavamo situacije iz vsakdanjega človeškega življenja.
Popcorning je izraz, ki označuje posebnost v vedenju morskega prašička, da včasih, kadar se dobro počuti nenadoma poskoči, kar naj bi spominjalo na eksplozijo koruznega zrna v vroči ponvi. S preprosto besedno igro in s prikritim humorjem avtor na drugem delu postavitve razpira pogled v notranjost nekega življenja. Z analogijami kakor je eksplozija koruznega zrna, ki jo povzroči voda v njem in ga spremeni v mehak in nežen kosem ter v vizualno-miselni navezavi na ljubko živalico iz prekomorskih krajev, zbuja občutke, ki preko abstraktnih predstav vodijo do občutja telesnega. Tudi pogled na napihnjeno papirnato vrečko pokovke v mikrovalovni pečici lahko prikliče iz spomina občutke iz trebušne votline ob večjem vznemirjenju.V tem zasuku od zunanjega pogleda na prizorišče k odpiranju notranjega sveta, se spremeni tudi avtorjev odnos do forme in estetike. Prejšnja, skoraj disneyevska, pop-animacijska estetska merila zdaj zamenja neposrednost. Hipertrofirani koruzni kosmi delujejo celo nekoliko surovo. V organskosti, s katero nagovarjajo gledalca, je mogoče celo zaznati vez z erotiko iz Premudinih prejšnjih projektov. Z nagajivim humorjem je prisotna tudi v tem delu. Znanstveno sicer ni potrjeno, vendar nekateri menijo, da je popcorning pri morskih prašičkih povezan s spolnim dozorevanjem in je s staranjem živali vedno redkejši pojav. Po drugi strani pa se je za neekspandirana zrna pokovke v industriji udomačil izraz »le vecchie zitelle« (stare tetke).
Seveda Massimo Premuda v tem delu ne ponuja odgovorov in rešitev za vsakdanje življenje. V zdaj že prepoznavnem slogu komentira nekatere vedenjske vzorce v družbi in s prepričljivim vizualnim jezikom postavlja pred nas očarljive podobe, ki pod svojo sladkobno površino skrivajo tudi plasti drugačnih arom in okusov.
Vasja Nagy
]]>Krog pri Sečovljah
10. - 18. 5. 2008
Senik je spomladi prazen kraj. Šele poleti ga spet napolnijo s senom. V tem času je kot golo ogrodje brez mesa. Zdi se kakor skelet mrtve živali, ki so ga očistile mravlje in muhe. A vendar je drugačen. Vsako leto tako le počiva in čaka na ponovno obujenje. Kakor zemlja, ki čaka deževno obdobje, da začne nov cikel. Lahko je tudi kakor jama, suho zatočišče za popotnco, da odloži svojo malho, sede in čaka. Čez čas ga začne spoznavati in se mu odpirati. Iz svoje malhe začne na tla polagati stvari, ki jih prenaša iz dneva v dan. Nekatere so v njej od predvčerajšnjim, za nekatere se sploh ne spominja več, kdaj točno jih je shranila.
Odmaknejnost Kroga od vsakdanjega vrveža je Zori Janković ponudilo dovolj miru, da se je lahko posvetila svoji preteklosti. V seniku brez sena, ki že sam po sebi narekuje vprašanja o eksistenci, tistem večnem in nič kolikokrat citiranem Hamletovem vprašanju, je našla dovolj prostora za soočenja. Predvsem gre tu za njene zelo intimne izkušnje. Intimne v smislu notranjih doživljanj, ki jih je luščila iz novega prostora in svojega starega časa. Človek se mora ustaviti, da se lahko ozre nazaj in navznoter. Kontemplirati ne gre v bezljajočem in zmedenem okolju. Primerno vzdušje se lahko ustvari le na krajih, kjer je dovolj praznine. Prav to zatočišče, ki si ga je umetnica izbrala, je bilo naravnost napolnjeno z njo.
Praznina je prostor absurdov. Bolj kot je polna, več lahko vanjo zmečemo. V njej bo vedno manj, nje bo pa samo še več. V čustveni prispodobi, bi jo mogoče lahko opisali z dolgčasom in osamljenostjo. Vendar je praznina še mnogo več. Ima moč resonance in kreacije. Tako kot lahko vse požre, lahko tudi vse rodi in že res, da obstaja sama po sebi, vendar je jalova brez volje. Vsa pozaba, ki je v njej in ves spomin, sta neusahljiv vir ozaveščenja in prav zavest je tista, ki riše sence, ki riše podobe na steno.
Stvari so, kakor sol iz slanice, kristalizirale iz avtoričinih notranjih prostranosti, iz njene popotniške malhe, ki hrani mnogoterost plasti ter se iz nje oglašajo številne harmonije glasov v resonancah in disonancah. Šepetanja in kriki, mesečevo mrmranje in cvileči psi, niagarski slapovi in vzhajanje sonca in še in še in vse hkrati. V praznini pa zavest lahko izbira jasno in odločno. Stvari v malhi so same po sebi žive in tudi zunanji prostor vztraja v svoji zgodbi. Predmeti, te posode za življenje, pa so usedlina, ki se je polegla kakor se prah poleže po plesu. Na koncu ga bodo pometli. Od njega ne bo ostalo več kot koprenast spomin, pa še ta le za kratek čas.
Kratkotrajen, čeprav najbrž silen, je bil tudi Zorin ples, ki je ta spomin spočel. Za plesom, za njo in njenim telesom so ostali ti predmeti. Njen odtis ni kot slikarjeva gesta na platnu, temveč dih, v katerem slutimo njeno prisotnost kot v prividu, ki bi bil nanje prilepljen. Včasih so prevlečeni s patinasto tančico, včasih nam kot sanje polzijo med prsti in komaj še zaslutimo njen dotik. Zdaj so kot čustvene gruče razpršeni po prostoru in le po zvenu jih še ločimo od praznine okoli njih. Samo še ta trenutek. Tik preden se razblinijo.
]]>Bubble, video ambient
Galerija Alkatraz, Ljubljana
17. 4. - 11. 5. 2008
Ob premiernem predvajanju videa Bubble, so ljudje spraševali, kaj je na njem posneto; kaj je tista stvar iz resničnosti, ki ima na zaslonu tako nenavadno formo in se tako nenavadno obnaša? Čeprav je bil video na skupinski razstavi moja kuratorska intervencija, odgovora nisem poznal. Kasneje sem avtorico sicer vprašal za pojasnilo, vendar me osebno ni zares zanimalo. Njen odgovor mi tudi ni veliko pojasnil, me je pa dokončno prepričal, da v celotni zgodbi to materialno ozadje pravzaprav ni kdove kako pomembno.
Video Bubble, čeprav je v osnovi posnet s kamero, nima namena prikazovati zunanjega resničnega sveta. Referencialni objekt uporablja le kot gradni element vizualne govorice, dalje pa ga transformira po logiki animacije. Tu živi v popolnoma svojem, na novo skonstruiranem svetu. A vendar gre za svet stvar-nosti, za svet, ki gledalca ne odpelje popolnoma v čudežno deželo. Bubble je pravzaprav nekakšno ljubkovalno ime za nenavadno bitjece, ki se pojavlja na zaslonu. Ves čas je njegova prisotnost negotova. Premika se, pulzira, pojavlja se in izginja v prav takšni nestabilnosti, v kakršni se kažejo tudi življenja bitij, ki jih poznamo iz naše zemeljske izkušnje. Njegovo telo je čvrsto in bolj kot na krhek milni mehurček, spominja na tkiva organizmov, ki so vezana na življenje v vodi. Kaže se kot tujec, kot miren in miroljuben tujec, čeprav ne poznamo njegovih namenov. Ostaja nam neznan. Govori nam o globinah, naj bo morskega ali vesoljnega oceana, a pove zelo malo o sebi osebno. V vsakdanje sproščenem ritmu premikanja nežno vstopa v gledalčev intimni čustveni prostor in mu počasi počasi leze pod kožo. Morda je celo virus ali tat telesa, a vendar zna človeka potegniti v svoj mehki in v neskončnost odprti svet.
Video je bil doslej večkrat prikazan kot enostavna projekcija. Z uporabljeno tehnologijo in specifičnimi lastnostmi prostorov, v katerih se je pojavljal, je vzpostavljal konkretno razmerje z gledalcem in njegovim telesom. Za galerijo Alkatraz Bubble prestopa meje video projekcije. Sam galerijski prostor avtorica doživlja ter oblikuje z videom in tehnologijo, ki jo uporablja, kot ambient. Neznana bitja iz globin se tu naselijo v prostor s svetlobnimi projekcijami, hkrati pa jih avtorica postavlja za steklo. Po prostoru postavljene televizorje lahko dojamemo kot steklene posode, v katerih ta bitja živijo in se človeku po svoji volji pokažejo ali izginejo. Lahko si predstavljamo, da so naši ujetniki in jih vzgajamo kakor v akvarijih ali hranimo v formalinu. Po drugi strani pa so steklene bariere tudi okna v nedoločen prostor, ki ga sicer lahko opazujemo, a nanj nimamo vpliva. Bubbli se pojavljajo in izginjajo, vzpostavljajo odnose z drugimi predstavniki svoje vrste v prostoru ter nas tako postavljajo v negotov položaj, ko ne vemo natančno, kdo je opazovalec in kdo opazovani.
Robertina Šebjanič
končuje študij na Oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter na šoli uporabnih umetnosti - Famul Stuart v Ljubljani. Aktivno se ukvarja z videom in novomedijskimi praksami. Predstavila se je že s samostojnimi in skupinskimi projekti ter uspešno sodelovala tudi na mednarodnih razstavah in festivalih. V študijskem letu 2005/2006 se je strokovno izpopolnjevala na Valand School of Fine Arts v Gothenburgu na Švedskem (Oddelek za multimedijo).
]]>